Nemški industrijski velikan Siemens je zaposlenim omogočil, da lahko od dva do tri dni na teden delajo od koderkoli, kjer bodo lahko najbolj produktivni. V ospredju bo torej rezultat, ne navzočnost delavca. Tudi tehnološki velikani podaljšujejo delo od doma: Google je ravno podaljšal ukrep vsaj do julija 2021. Twitter pa je že maja šel celo korak dlje in zaposlenim omogočal delo od doma do preklica, s tem pa si je odprl tudi trg dela, saj bo lahko tako privabil tudi kader iz oddaljenih krajev.

Pri nas je infektologinja Bojana Beović, ki vodi vladno svetovalno skupino za ukrepe v zdravstvu, 28. 7. pozvala podjetja, da med ukrepi za omejitev širjenja koronavirusa zaposlenim omogočijo delo od doma in tako zmanjšajo število zaposlenih v določenem prostoru. Postopek pa je v Sloveniji dokaj zbirokratiziran, če namreč hočete zaposlenemu omogočiti delo od doma, če tudi le za nekaj dni na mesec, morate najprej spisati interni pravilnik, potem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi ali aneks z vsakim zaposlenim, obvestiti inšpektorat za delo, preveriti pogoje dela na domu in takšno delo potem še nadzirati. Če k temu dodate nekatere vodje, ki so preveč obsedeni z nadzorom in mikroupravljanjem, pridete do položaja, ki ga imamo danes: čeprav bi lahko delo vsaj nekaj časa opravljali od doma in si zaposleni to želijo, šef zahteva obvezno navzočnost na delovnem mestu, zaposleni pa so potem nezadovoljni in zoprni, kar slabša ozračje v pisarni in podjetju, zmanjšuje produktivnost, hkrati pa povečuje tudi tveganje okužb.

Da se je ureditev dela od doma vsaj malo sprostila in pocenila, nas je očitno morala udariti epidemija koronavirusa. Pred nedavnim je ministrstvo za delo objavilo novo usmeritev glede dela na domu: delodajalec lahko po različnih poteh preverja ustreznost delovnih razmer na domu delavca, recimo s fotografijo mize in prostora, v katerem bo delo opravljal, ni pa nujna izjava varnosti z oceno tveganja varnostnega inženirja, kar je črkobralsko zahteval inšpektorat za delo. Obetajo se še dodatne poenostavitve.

Med spremembami bi se moralo bolje urediti delo na daljavo kot celota. Seveda je treba zaščititi poklice, kjer je treba poskrbeti za varno delo, denimo mizarja. A če narava dela dopušča, da lahko delam od koderkoli, zakaj je pomembno, ali delam od doma v Ljubljani, ali sem na morju v apartmaju, ali pri starših na vikendu? Je smiselno, da bi v tem primeru morala zasuti kadrovsko službo z nešteto fotografijami vseh prostorov?

Enako velja za delovni čas in pisanje evidenc, ki so same sebi namen. Če programer najbolj učinkovito dela ponoči in spi dopoldne, bi moral po zakonu delodajalec takemu delavcu izplačati dodatek za nočno delo, pripada mu tudi več dni dopusta in podobno. Na koncu se običajno zgodi, da takšni zaposleni enostavno vpisujejo v evidenco dela od doma delo od 8. do 16. ure s polurnim odmorom ob 12. uri. Smo s tem kaj bolj zaščitili delavca? Ne. Povečali pa smo birokracijo, pošiljanje excelovih datotek (in mailov z opozorili, da jih je treba poslati ob koncu meseca), nepotrebno obremenili zaposlene. In potem se čudimo, da je dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji nizka? Morda pa bi bilo bolj pametno, da bi namesto v evidence čas in denar vložili v digitalno opismenjevanje zaposlenih – OECD nas je namreč spet opozoril, da imamo Slovenci zelo nizko raven digitalnih spretnosti – le dobrih 30 odstotkov odraslih izkazuje več kot osnovna znanja teh veščin.

Vir: Finance, L. Dakić