Obravnavani primer se je nanašal na podjetje, ki pri opravljanju dejavnosti uporablja tri službena vozila in z GPS napravami neprekinjeno spremlja njihovo gibanje, ne glede na to, kateri zaposleni vozilo uporablja.

V inšpekcijskem postopku je IP podjetju odredil prenehanje sistematičnega GPS sledenja ter izbris že zbranih lokacijskih podatkov. Hkrati je dovolil uporabo GPS naprav za določene omejene namene, kot so spremljanje vozila med parkiranjem na območjih z večjim tveganjem za tatvino, aktivacija sledenja ob nepredvidenih dogodkih, ki bi lahko povzročili zamudo pri dostavi, ter beleženje začetne in končne lokacije posamezne službene poti. Po oceni IP ti ukrepi omogočajo dosego legitimnih poslovnih ciljev z bistveno manjšim posegom v zasebnost zaposlenih.

Sodišče je pritrdilo tudi stališču, da lokacijski podatki predstavljajo osebne podatke, četudi sistem samodejno ne beleži identitete voznika. Posameznik je namreč lahko določljiv na podlagi drugih informacij, s katerimi razpolaga delodajalec.

Po presoji sodišča podjetje ni uspelo dokazati, da je za doseganje svojih legitimnih ciljev – varovanja premoženja, natančnega obračunavanja potnih stroškov in organizacije dela – nujno potrebovalo prav neprekinjeno GPS sledenje. Enake cilje bi bilo mogoče doseči tudi z manj invazivnimi ukrepi, denimo z evidencami na delovnih nalogih ali sledenjem zgolj v času parkiranja vozil. Ob tem je sodišče poudarilo tudi pomen izvedbe testa zakonitega interesa, kot ga zahteva Splošna uredba o varstvu podatkov (SUVP).

Pomemben del sodbe se nanaša tudi na privolitev zaposlenih. Podjetje se je sklicevalo na soglasje delavcev kot dodatno pravno podlago za obdelavo podatkov, vendar je sodišče ugotovilo, da je bila privolitev združena z izjavo o seznanjenosti z obdelavo osebnih podatkov v istem obrazcu. Takšna ureditev ni skladna z drugim odstavkom 7. člena SUVP, ki zahteva jasno ločitev zahteve za privolitev od drugih vsebin. Sodišče je obenem poudarilo, da privolitev zaposlenih zaradi neenakega položaja med delodajalcem in delavcem praviloma težko predstavlja veljavno pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov.

Sodišče se je opredelilo tudi do sklicevanja podjetja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Florindo proti Portugalski. Pojasnilo je, da je bilo v omenjenem primeru presojano zgolj spoštovanje pravice do zasebnosti po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ne pa skladnost obdelave osebnih podatkov z določbami SUVP. Evropska zakonodaja na področju varstva osebnih podatkov namreč določa strožje standarde, med drugim tudi zahtevo po izvedbi testa zakonitega interesa. Zato ugotovitev, da ni prišlo do kršitve konvencije, še ne pomeni, da je bila obdelava podatkov zakonita po pravu Evropske unije.

Sodba tako ponovno potrjuje, da morajo delodajalci pred uvedbo GPS sledenja skrbno presoditi nujnost in sorazmernost takšnega ukrepa. Tehnična možnost spremljanja vozil sama po sebi ne zadostuje za zakonito obdelavo osebnih podatkov zaposlenih. Prav tako mora biti morebitna privolitev zaposlenih podana prostovoljno in jasno ločena od drugih izjav.

Vir: Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije (IP), Upravno sodišče znova potrdilo prakso IP: sistematično GPS sledenje zaposlenim ni dopustno brez tehtnega razloga, 7. 7. 2026. https://www.ip-rs.si/novice/upravno-sodisce-znova-potrdilo-prakso-ip-sistematicno-gps-sledenje-zaposlenim-ni-dopustno-brez-tehtnega-razloga