Ena izmed temeljnih obveznosti delavca izhaja iz 36. člena Zakona o delovnih razmerjih,[1] kjer je določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. V drugem odstavku 136. člena ZDR-1 pa je določeno, da mora delavec obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu. V zvezi s to dolžnostjo delavca je treba poudariti, da ni nujno, da te okoliščine že vplivajo na motenje v delovnem procesu, zadostuje že, da obstaja verjetnost, da bi lahko vplivale na delovni proces. Te okoliščine lahko izvirajo iz stvari, naprav, snovi, delovnega okolja ali ljudi. Zagotovo je ena izmed takšnih okoliščin, s katero je delavec dolžan seznaniti delodajalca, tudi njegovo zdravstveno stanje.
V drugem odstavku 136. člen ZDR-1 pa je vzpostavljena dolžnost delavca po obveščanju, ki se nanaša na grozečo nevarnosti za življenje ali zdravje ali za nastanek materialne škode, ki jo delavec zazna pri delu. V okviru tega odstavka pa je tako mogoče šteti tudi primere, ko gre za ogrožanje življenja in zdravja delavcev.
Če se v okviru dolžnosti obveščanja delavca navežemo na aktualno situacijo povezano z okužbo z virusom COVID-19, lahko rečemo, da v primeru okužbe delavca bodisi izven delovnega mesta, kot tudi na delovnem mestu, vsekakor obstaja dolžnost delavca, da v primeru okužbe z COVID-19 o tem obvesti delodajalca.
Glede na priporočila Nacionalnega instituta za javno zdravje (v nadaljevanju: NIJZ) se predlaga dosledno izvajanje ukrepov za preprečitev širjenja COVID-19 na delovnem mestu. Predvsem se izpostavlja osnovna higiena rok, kašlja, redno čiščenje in po potrebi razkuževanje predmetov in površine, ki se jih pogosto dotika (npr. kljuke, pulti, vse dostopne površine sten in oken, straniščna školjka, pipe umivalnikov ipd.), redno zračenje delovnih prostorov, vzdrževanje razdalje med zaposlenimi 1,5 m do sodelavcev in strank/uporabnikov, spodbujanje (npr. z obvestilom na vidnem mestu) strank/uporabnikov, da naj ne vstopajo v prostore delovne organizacije, če kažejo znake okužbe dihal, po potrebi organizirati delovni proces tako, da se zmanjša število stikov med osebami, npr.: nudenje storitev preko spleta, posamično vstopanje v prostore, telefonsko naročanje.
Eden izmed predlaganih ukrepov, ki je še posebej učinkovit glede na preprečevanje širjenja virusa na delovnem mestu, je delo od doma, če je seveda delovni proces mogoče organizirati na način, da se delo opravlja tudi od doma. To je lahko eden izmed učinkovitih ukrepov delodajalca, ki ga v okviru preprečevanja morebitne okužbe na delovnem mestu delodajalec vedno lahko uporabi.
Glede na stanje v Sloveniji, kot tudi stanje s COVID-19 v svetu, pa je mogoče pričakovati, da se bo z okužbo delavca srečalo več delodajalcev (oziroma se je že). V kolikor, kljub spoštovanju in izvajanju preventivnih ukrepov do okužbe na delovnem mestu vseeno pride, je v prvi vrsti pomembno, da je delodajalec o tem obveščen, saj le tako lahko uporabi naslednje navedene ukrepe in hitro ukrepa, da se prepreči karantena celotnega oddelka bodisi podjetja (sploh, če gre za manjše podjetje). Ob tem poudarjamo, da je podatek o okužbi konkretnega delavca osebni podatek, celo osebni podatek posebne vrste in je zato pri operiranju s temi podatki treba ravnati posebej skrbno, upoštevaje predpise s področja varstva osebnih podatkov.
Nadalje izpostavljamo, da je ključno, da se pri delodajalcu vzpostavi odnos zaupanja in medsebojnega obveščanja, in da delavec v primeru slabega počutja in pojava simptomov bolezni COVID-19 (npr. slabo počutje, prehladni znaki, kašelj, vročina, težko dihanje, prebavne motnje) ostane doma, in ne pride na delovno mesto na sedež delodajalca (ostane v domači samoizolaciji). Odnos zaupanja in obveščanja je v tej situaciji še posebej pomemben, da ne pride do morebitnih zlorab (da delavec ne kaže znakov bolezni in neutemeljeno ostane doma). Če delavec ostane doma, je naslednji korak, da po telefonu kontaktira s svojim osebnim zdravnikom, ki bo delavcu podal nadaljnja navodila. V okviru izkazane simptomatike, se lahko delavcu odredi testiranje na COVID-19 (ni pa nujno, o tem pa vsekakor odloča zdravstvena stroka).
V primeru pozitivnega testa oz. potrditve suma na okužbo s strani epidemiologa (vsi tesni kontakti z osebo, ki ima izražene simptome, brez opravljenega testiranja, se obravnavajo kot verjeten primer), je delavčeva dolžnost, da o tem, da je okužen z COVID-19 nemudoma obvesti delodajalca. Prav tako se svetuje, da naj v luči preprečitve širjenja COVID-19 v delovnih organizacijah, delavec obvesti delodajalca, tudi o tem, če je z virusom COVID-19 okužen kdo izmed ožjih družinskih članov delavca (visoko rizični kontakt). V zvezi s tem je ključno poudariti, da če se zgodi okužba zaposlenega, o karanteni ostalih zaposlenih ne odloča oz. in je ne odreja delodajalec delavca. Karantena za posameznega delavca se namreč odredi le na podlagi epidemiološke preiskave, na predlog epidemiološke službe NIJZ, izda pa jo Ministrstvo za zdravje.
Če je potrjena okužba zaposlenega, začne epidemiološka služba NIJZ voditi tako imenovano epidemiološko preiskavo. Namen te preiskave je, da se išče izvor okužbe in identificira tesne kontakte okuženega delavca z ostalimi osebami, npr. sodelavci, strankami itd. Na podlagi teh podatkov, NIJZ predlaga potrebne ukrepe, ki jih mora delodajalec sprejeti. Osebam s tesnim, visoko rizičnim kontaktom z obolelim delavcem, je lahko odrejena 10-dnevna karantena. V to skupino oseb, ki jim je karantena tudi lahko odrejena, spadajo tudi družinski člani delavca in druge osebe, s katerimi je oboleli delavec imel tesne kontakte. Če kontakt osebe z obolelim delavcem ni ocenjen ali označen kot rizičen in oseba hkrati ne kaže znakov bolezni, se v praksi takšni osebi karantena ne odredi. Vseeno pa se takšnim osebam lahko v okviru ukrepov, ki jih sprejeme epidemiološka služba NIJZ po opravljani epidemiološki preiskavi predlaga določen ukrep, npr. delo od doma.
Ne nazadnje pa je dolžnost delodajalca, ko je potrjena okužba delavca na COVID-19, da se iz prostorov delodajalca umaknejo vsi zaposleni, in izvede temeljito čiščenje prostorov delodajalca po navodilih NIJZ. Sodelavci, ki so bili z okuženim delavcem v stiku, pa njihov stik ni bil opredeljen kot visoko rizičen kontakt, pa se svetuje, naj opazujejo svoje zdravstveno stanje 14 dni po stiku. Delodajalec lahko takim delavcem, seveda če je to mogoče in urejeno v pogodbi o zaposlitvi za ta čas omogočiti tudi delo od doma. To se izpostavlja še kot posebej koristen ukrep, če bi se v tem času pri katerem od delavcev, ki je bil v kontaktu z okuženim delavcem pojavili znaki okužbe dihal ali poslabšalo njegovo počutje, saj se v tem primeru potencialno prepreči nadalje širjenje virusa na delovnem mestu.[2]
Ker se moramo navaditi na življenje s tem virusom, in ker življenje in pa delovni procesi tečejo dalje, se bo najverjetneje več delodajalcev srečalo z okužbo delavca na delovnem mestu, pri čemer pa bo tveganje in morebitno nadaljnje širjenje odvisno od tega, ali bo delodajalec res dosledno upošteval in izvajal preventivne ukrepe za preprečitev njegovega širjenja.
[1] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS in 81/19, v nadaljevanju: ZDR-1.
[2] Vir: https://www.anticovid.zmdps.si/2020/03/22/kako-postopati-v-primeru-potrditve-okuzbe-delavca/.